V združenju odločbo razumejo kot del pravnega reda, a hkrati poudarjajo, da ostaja temeljni problem v nejasnem prepletanju obeh sektorjev. Po njihovih navedbah je treba razmejiti delovanje javnih zavodov in zasebnih izvajalcev, posebej pri vprašanju dela zaposlenih v javnih zavodih, ki dodatno delujejo pri zasebnikih.
Poudarili so, da so omejitve dela zunaj javne mreže lahko upravičeno orodje zdravstvenega vodenja in ne omejevanje pravic zaposlenih. Njihov cilj naj bi bil ohranjanje dostopnega, učinkovitega in kakovostnega zdravstvenega sistema, kjer bi zdravstveni delavci svojo strokovnost usmerjali v matične ustanove pod primerljivimi pogoji.
V ospredje so postavili tudi neenak položaj med javnimi zavodi in zasebnimi izvajalci, ki lahko izbirajo posege in se pogosto osredotočajo na manj zahtevne primere. Zasebniki imajo po njihovih besedah tudi več manevrskega prostora pri nagrajevanju sodelavcev, kar dodatno slabi javni sektor.
Združenje je ob tem znova poudarilo edinstveno vlogo javnih zavodov, ki zagotavljajo neprekinjeno oskrbo, univerzalen dostop in obravnavo najzahtevnejših bolnikov. Zato pozivajo k vzpostavitvi zakonitih mehanizmov nagrajevanja znotraj javnega sistema, ki bi omogočili večjo prilagodljivost, motivacijo in zadrževanje kadra v javnih zavodih. Po njihovem mnenju brez takšnih rešitev ni mogoče zagotoviti dolgoročne stabilnosti zdravstvenega sistema.
