Presenetljivo visoka poraba Coca-Cole v Mehiki ni posledica le navade ali okusa, temveč številnih dejavnikov, ki segajo od pomanjkanja varne pitne vode do močnih oglaševalskih kampanj v lokalnih jezikih. V pokrajini Chiapas, eni najrevnejših regij v državi, povprečna poraba znaša celo 821 litrov na prebivalca letno. Tam naj bi po podatkih raziskave Coca-Colo uživalo tudi 3 odstotke dojenčkov, mlajših od šestih mesecev, kar vzbuja zaskrbljenost zaradi možnih dolgoročnih zdravstvenih posledic.
Zgodba Coca-Cole se je začela 8. maja 1886 v Atlanti, ko jo je farmacevt John Stith Pemberton razvil kot sirup za lajšanje prebavnih težav. Prvotno so jo prodajali v lekarnah, mešano z gazirano vodo. Pembertonov računovodja Frank Robinson je izdelku dal ime in oblikoval prepoznavni logotip. Več kot stoletje pozneje je Coca-Cola postala eden najmočnejših simbolov množične potrošnje in globalnega trženja.
A njen uspeh ima tudi temno plat. Visoka vsebnost sladkorja spodbuja debelost, sladkorno bolezen tipa 2 in zobno gnilobo. Prisotni aditivi in kisline lahko vplivajo na prebavo in poškodujejo zobno sklenino. Kljub temu ostaja izjemno priljubljena, tudi v državah, kjer zdravstvene in socialne razmere povečujejo njeno vsakodnevno uporabo.
Primer Mehike tako kaže, kako lahko komercialna pijača postane del vsakdanjega preživetja in kulturne rutine, tudi na račun zdravja.