Strah pogosto izvira iz zavedanja, da imajo njihove odločitve vpliv ne le na njih, temveč tudi na druge udeležence v prometu. Zdrava previdnost pa se hitro lahko prevesi v pretiran dvom vase. Pogosto se začnejo primerjati z izkušenimi vozniki, ki z lahkoto menjajo pasove in parkirajo brez težav. A razlika med začetnikom in samozavestnim voznikom ni v nadarjenosti, ampak v številu ur za volanom.
Največja napaka je izogibanje vožnji zaradi strahu. Samo z redno prakso postane vožnja manj stresna. Priporočljivo je začeti z znanimi potmi ob času, ko je manj prometa. Sčasoma je dobro postopno uvajati bolj zapletene poti in prometne razmere. Pomembno je tudi, da se voznik ne prilagaja agresivnim udeležencem, ampak vozi premišljeno in po pravilih.
Napake so neizogiben del učenja. Slabo ocenjen zavoj, nepopolno parkiranje ali zmeda v križišču niso znak nesposobnosti, ampak priložnost za učenje. Vsaka vožnja je nova izkušnja, ki gradi samozavest. Prav tako pomaga, če se voznik fizično in psihično dobro pripravi – od nastavitve sedeža do vnaprejšnjega poznavanja poti.
Prisotnost izkušene in mirne osebe kot sopotnika lahko sprva pomaga, a le, če ta ne kritizira in ne vsiljuje napotkov. Pomembno je, da mladi vozniki ne poslušajo tistih, ki ustvarjajo dodaten pritisk.
Na samozavest vpliva tudi način razmišljanja. Ponavljajoče misli, da nismo dovolj dobri, ustvarjajo notranje ovire. Namesto tega naj se vozniki osredotočijo na vsak majhen napredek. Tudi kratka, a uspešno opravljena vožnja, je korak v pravo smer.
Pogovor z drugimi, ki so prestali podobne začetke, je lahko koristen. Veliko voznikov priznava, da so tudi sami na začetku občutili nelagodje. Deljenje teh izkušenj pomaga pri sprejemanju dejstva, da negotovost ni izjema, ampak pravilo.
Vsaka pot, ki jo novi voznik opravi sam, je več kot le premik od točke A do točke B. Je dokaz, da zna, zmore in napreduje. Samozavest v prometu ne pride v enem dnevu, a s časom postane stalni sopotnik.
