Postavitev združuje ključna dela iz vseh obdobij umetnikovega ustvarjanja in prinaša celovit vpogled v njegov opus. Dela bodo razporejena kronološko, od zgodnjih slik iz petdesetih let prek grafičnih ciklov in minimalizma osemdesetih let do poznejšega povratka k narativni podobi v ciklu Atelje. Ta usmeritev doseže vrh v delu Ceci ne pas la pipe de Rene Magritte iz leta 2013. Razstava razkriva tudi umetnikovo dolgotrajno raziskovanje posameznih motivov, mediteranskih prizorov ter motivov vrat in ateljeja.
Ob slikah, grafikah, risbah in skulpturah bodo predstavljeni tudi dokumenti, filmi in fotografije. Galerija se pri projektu povezuje z Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, ki ji je umetnik podaril celoten grafični opus, medtem ko je Koroški galeriji likovnih umetnosti namenil 50 slikarskih del. Zbirka galerije se je po njegovi smrti še razširila, saj je družina leta 2018 podarila več kot 200 del. Skupaj zbirka šteje 330 del, od tega 314 slik, 11 grafik in pet skulptur. Na razstavi bo predstavljenih 20 slik, med njimi šest iz zasebnih zbirk, 34 grafik iz kostanjeviške zbirke ter tri risbe in tri skulpture.
Kustos razstave Jernej Kožar je zapisal: »Borčićeve slike delujejo kot bogato strukturirani, haptični objekti, prekriti s plastmi barve, ki jih umetnik nanaša postopoma, plast za plastjo, in s tem gradi iluzijo globine. Njegova likovna govorica je zavestno ambivalentna in se izmika enoznačni interpretaciji; izhaja iz poglobljenega poznavanja slikarske tradicije, hkrati pa ostaja odprta za sodobne vplive. V reduciranih barvnih svetovih se prepletata osebno in univerzalno, intimno in monumentalno.« O razstavni postavitvi je dodal: »Stene galerije bodo pobarvane v odtenke, sorodne tistim na delih in bodo poudarile (nevidno) barvno esenco dela. S čimer se ga dotikajo, a v resnici ne dosežejo.«
Bogdan Borčić se je rodil leta 1926 v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil interniran v koncentracijsko taborišče Dachau. Po vojni je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in tam pozneje deloval kot profesor grafike. Izpopolnjeval se je v Parizu in poučeval tudi v tujini. Leta 1984 se je preselil v Slovenj Gradec, kjer je ustvarjal do smrti leta 2014.
Za svoje delo je prejel najvišja nacionalna priznanja, med njimi Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Njegova dela hranijo številni muzeji in galerije doma in v tujini, zbirka v Koroški galeriji likovnih umetnosti pa sodi med osrednje umetnikove zapuščine.
